Pesmi mojih prijateljev

Aleksandra Kocmut – Kerstin

Kosolet – rojstvo

Je počil med bregovi led
In sova je zazrta
V obraz temè zavrla let
Prek pustih krpelj vrta.

Predrla zemlje zmrzlo plast
Je črna popkovina;
Ožgana zel ji šla je v slast
Kot rosa materina.

Zastal je živelj naokrog
In v belem dihu klonil,
Ko Kosolet je širil krog
In vejam sklepe lomil.

Še veter je poniknil v mrč
Pokrájine brezdanje,
Ko najdenček nalil je vrč
Za črno maševanje.

Z neba je padel lunin rog
Za jeklo naostrêno
In korenino dal je glog
Za toporišče kleno.

To je bilo, ko se je svat
V poročni noči zbósil
In dan je tripal na pomlad
In babje pšeno nosil.

Kosolet

Séjaj, séjaj, Kosolet,
Séjaj, da bo videl svet
Majhne črne dušice,
Bele zimske mušnice.

Kôsi, kôsi, Kosolet,
Kôsi, v zob rezila vpet,
Padajo naj travice,
Ljubke trhle glavice.

Žanji, žanji, Kosolet,
Žanji, kar ti šlo je v cvet:
Rž brez zrnja slastnega,
Deteljico brez srca.

Kaščo polni v zimski dih,
V čas osut, mrtvaško tih.
Je v plodovih živa sled –
Tvoje seme, Kosolet.

Kosolentiteta

Če se ozreš natanko
V kosoletovanje,
Uvidela boš zanko,
Ki skoznjo sem
Predrl se v tvoje sanje:
Da sem Kosolet,
Od zvezd
Spočet,
Od ptic brez gnezd
Prekljuvan
In preklet,
Od luninih okrajkov
Razparan, razodet,
Od gozdnih pajkov
V mrežo splêten,
Od ujed
V bežeči dih
Pregneten,
Tvoj bridki stih,
Uvihnjen v temna jedra,
Škrlatni klic,
Zadrt med žolta bedra
Odaliske rim,
V sredici njeni
Suženj beduin,
Pod kamnom belim
Škorpijon brez repa
Z rezilom bledim
Vzdolž oklepa,
Kôsec dušic zvestih,
Kósec podzavesti,
Kosolet,
Od zvezd spočet,
Vzrejen v miazmah,
Zmešetarjen v svet.

V steklenem prerezu oči

Zaletavam se – seme, ujeto
Znotraj narobe obrnjene ježice
V Kosoletovem letu.

Z naluknjanim krilcem
In kosmičastimi podplati
Grem v labirintne sredice.

Miazme mi s čisto ostrino
Svetlijo pramene poti.
S seboj nosim zimo.

Brenčim – seme, ujeto
V steklenem prerezu oči
V Kosoletovem letu.

Odpadem pod smrtni sen.
Se zadnjič odprem.
In spet sem.

(iz cikla KOSOLET)

yoyoba

Nisva iz istega plemena

Tvoji so rahločutni,
do njih ne seže mraz …
Moji nikdar ne božajo,
moji pljuvajo v obraz.

Častite čričke, tam pri vas,
in brenkate na lire …
Za nas je svet modras,
mi brusimo sekire.

Za vsako klobko tvojega
mehkega prediva
moj rod že več sto let
svinec v vodo vliva.

Vašim blagim čarnicam
pri nas zažigajo polena …
Hočem, da vnaprej že veš -
nisva iz istega plemena.

Padli navdih

Razbrazdana zoprnulja
po brhki zemlji razim.
Ne poslušam – ne poskušam,
prihuljeno se plazim.

S pepelom posipavam
si trup in okončine.
V lažnih solzah plavam,
stopam na lastne mine.

Žal mi je, da izkopala sem
sekiro tvojo bojno -
brez obveze čez oči
sem treščila večslojno

v jarek, mi postlan že davno,
v brazdo brez navdiha,
kjer črna prst je zagrnila
voljo mi do stiha.

Netopirji brez kompasa

Privežeš se name pod žlahtnim drevesom.
S prepiri oblekla kostum sva telesom.
Na dolgem štriku na rogovili
so najini radarji dušo spustili.

Netopirji brez kril
se zabijajo v mraku
v grčavo krošnjo
na sparjenem zraku.

Kako noč varovala bi najin korak,
če lunin se krajec obrača vznak?
Če Zemlja kot spihnjen balon se obrača
na hrbet brez kompasa, zvezde zavrača?

Netopirji brez kril
se zabijajo v mraku
v grčavo krošnjo
na sparjenem zraku.

Zdrži najin štrik, da me obvaruje
pred zdrsom in padcem v kar je najhuje?
Zdržita bled mesec in suho drevo,
da na njiju visiva, dokler še lahko?

Netopirji brez kril
se zabijajo v mraku
v grčavo krošnjo
na sparjenem zraku.

Ko spihnjena Zemlja kot balon vznak lebdi,
boš držal ta štrik, ne zatisnil oči
preden razpara načeta se nit,
da strgana reveža omahneva v svit?

Netopirji brez kril
se zabijajo v mraku
v grčavo krošnjo
na sparjenem zraku.

Tomaž Mahkovic

Belo

S steklenobelimi očmi
ves bled pijanec vstane,
in ko bel dan se zazori,
se bela miška zgane.

Beló se prsi valjajo
po vlažnobelih rjuhah,
in bela jadra vzhajajo
škripaje v belih lukah.

Mladenki bela rit drhti
a starec, bel kot kreda,
smeji se z belimi zobmi
in belo jo pogleda.

Ščemi bel dan, belí se sneg
in belo zre slepota.
Nad belim mestom bel je breg
ter belo žge toplota.

Na mizi belo vino se
svetli na belem prtu,
in bela vrtnica cveté
na zasneženem vrtu.

Na gori beli grad drži
v zavetju belo ženo,
a beli vrani se zazdi
vse belo nepošteno.

Sivo

Že sivo starčevsko oko
prekriva siva mrena,
in siv obraz s sivo rokó
mu gladi siva žena.

Na sivi skali siv golob
tja v sivo meglo gruli.
Siv volk v razparan ovčji drob
pod sivo jelšo tuli.

Kot siva plesen grozdje žre
siví pinot spomine,
a sivi osli se množe
iz sive pradavnine.

Od sivih misli siv vsakdan
prihodnost riše sivo.
Kot neprezračen vinski hram
življenje je plesnivo.

Prek sivega neba hiti
v sivino siva vrana.
Svoj rod med sivimi ljudmi
koti siva podgana.

Čez sivo mesto se vale
v siv dim zavite sence,
in cel naš sivi svet kroje
nam sive eminence.

Črno

Sem ter tja se netopir
podi nad črno vodo.
Pivec žuli črn pir
in v črno zre komodo.

Črn nedrc se svetli
in črne nogavice,
črn tič pa v zrak moli
vse črne perutnice.

Črna Puga v noč straši,
nakar iz črne jame
s črnožarnimi očmi
črn peslajnar plane.

Črna noč je vse črnó
v svoj črni plašč zavila,
črna senca pa lahnó
se k drugi je privila.

Črnožametne oči
so črno mačko žgale.
Črn se izdih rodi,
ko so ugaševale.

Črno, črno je povsod
in črna teče voda
v črnoprazen vinski sod.
Vsa črna je svoboda.

Gregor Grešak

Besede

Naj te besede ne ohromijo.
Včasih kot slap so, ki nate se zlije,
včasih beseda veselje razbije.
Ostre besede res včasih bolijo.

Naj ti besede ne ranijo duše.
Tu so zato, da življenje priteka.
Tu so kot voda, kot potok, kot reka.
Tu so zato, da v duši ni suše.

Sprejmi besede kot gorski izvir.
Kadar so hladne, naj te zbistrijo.
Kadar so tople, ljubezen zbudijo.
Besede podarjaj kot mano, kot mir.

Bog sem

Brezbrižen do vaših smrtnih usod
se smejem vašim ožganim podplatom,
oguljenim parkljem pribitim na pod,
obrazom, debelo namazanim z blatom.

Nočem molitev, oboževanja,
petja, postenja in verovanja.
Svoje verige si snemite sami!
Kakor vam ljubo, si ustvarite raj.
Ne moledujte me, nisem med vami,
snujem že nov začetek in kraj.

Le spleen moderne

Sans faim ni soif assis dans cette salle noire,
noir dans mon désir sanglant, je crie.
Gueuler n’apporte rien à ma mémoire,
mon sang s’écoule en attendant la vie.
Je suis maudit, vous dis-je!
Maudit zombie du quotidien.
Et c’est la peur du mal qui désormais m’oblige,
de jour en jour à ne faire rien.

Žiga Stopinšek – Sigi

Indijanec

skupaj s kojoti
si lizal mesečino
in se drsal s sokoli
po ledenih stezicah
zahodnega neba

ko si lovil
so se tvoji lasje
spremenili v travo
in postal si neviden
še za božje oko
ko pa si spustil
svoje bakrene veke
si se lahko z njimi
nemo pomenkoval

niso te zapustili
so pa zmotno mislili
da se kri
na tvoji rdeči koži
sploh ne bo poznala

Ko si odkrila večer

ko si na novo
odkrila večerjo
si svoje zlepljene sanje
najprej porazdelila
med bližnjimi

nato si si točila
opojne želje
vsak dan
v novo čašo
in jih spravila
v domačo shrambo
kjer še danes
lačne samevajo

ko bo prišel čas
jih boš privlekla na dan
in z njimi prelila
svojo zadnjo pesem

Beli žrebec

Težek zrak se zabija v zemljo.
V sivih verigah prepleta se strah.
Potujejo hitro in panično k zemlji,
kot bi se bale sijaja prihodnosti.

Čvrste iskre iz belega hleva.
Sapa nemirnega belega žrebca.
Mogočnega, žlahtnega, besnega žrebca,
ki mu duše mraz ne dohaja.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec hrza v jutro.

Zakaj hrza v zimo?
Zakaj udarja ob steno?
Vse se pripravlja!
V tišini je moč.

Posvojen od kraljice,
čaščen kot device,
beli žrebec čaka na vojno.

Silva Langenfus

Sanjarjenje

Z eno samo mislijo
ustvarjam cvetlične valove
dišečih poljubljanj.
Božajoče morske deklice
sejejo polja rožmarina.
Barvna preproga v očeh divje mačke
izriše mavrične kroge
po zidu noči.

Z eno samo mislijo
sem tvoja vila,
moji lasje so kot halja.
Slečeš me.

Vztrepetam na golem kamnu.
Z eno samo mislijo.
Sama.

To ni slovo

Odhajam,
a to ni slovo,
le označba umika.
gosta zavesa pred umirjanjem,
ne umiranjem.
Padla bom v črepinje hrupa,
med posušene popke nasilja,
v pepel iz nakupovalnih vreč.
Obležala bom tam v mlaki miru.

Življenje je oder

Življenje je oder.
Odigraj vlogo.
Potem se splazi proč
kot star čevelj
s prekratko vezalko.
Ponošen.
Škripajoč.
Obujejo te znova.
A žuliš in nisi prožen.

Življenje je oder.
Odigraj vlogo.
Naj si te zapomnijo.
Naj bo tvoj odtis večen.

Alenka Kveder – Luna

Haiku II

trgovski center
gneča polnih vozičkov
prazno življenje

5s – Bodi

ko bo
samote čas
dovolj žarel in pel,
te bom spustila, do takrat -
bodi

5s

kot snop
padejo vznak
pokošene sanje
pod kotalečim rezilom
besed

Tanka I

nekje na robu
pokopanih ljubezni
v senci razuma
proti svetlobi sega
sramežljivo upanje

Tanka XI

z mislimi drugje
jo prikleneš med dlani
zvok bolečine
odmeva med žlebovi
dokler se ne izliješ

Jure Drljepan – JUR

Krokarji nad mestom

robovi noči
in papirnatega sveta
s tvojim rokopisom
že dogorevajo

plameni požirajo
zadnje fasade
popisane
z aforizmi optimizma

nebesa
ki si jih naslikal
z modrimi rokami
so že pepel

netopirji
odnašajo ogorke
sežganih
gnezd iz črk
in se skrivajo
pred svetlobo jutra

črni krokarji
so zakrožili
nad mestom
in pod perutmi
skrili presunjenost
in solze
v očeh
novega dne

Misli pod črto

svoji liniji
sanj
vztrajno slediš

od daleč

življenje
z dotiki napajaš

upanje
v kaos pomenov
seješ

horizonte
velikih besed
v hrepenenje
odevaš

misli neubogljive
pod eno črto
zlagaš

a one še vedno
mežikajo
razmetane

po valoviti belini
papirja

V začaranem krogu

ko se nebo premakne
v mojih prsih
ko se tvoji pogledi
ujamejo v past
zmedenih oblakov
zaniham te
in te uspavam
v svojem naročju

ko te gledam kako spiš
trzaš se
na plahe dotike
mojih misli

prepečene kruhke pričakovanj
trgam na koščke
in jih polagam
v zaspana usta
tvoje radovednosti
takoj ko se zbudiš

besede zaupanja
zasajam globoko
v biserno školjko
tvojega ušesa

ko me rahlo zmedenega
v začaranem krogu
v tem krogu
v katerem se vse začenja
in končuje
s teboj
dohiti izrabljen čas
zaslišim
njegov šepet

pravi da sva
ti in jaz
le drobca
drobca prahu
na brezmejni
prašni poti
minevanja

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (0)

Brez komentarjev

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !